Kar slišim vas, kako boste ob prebiranju naslova knjige komentirali : " Globoke misli iz visokih planin? No, to je pa ravno tako nekaj nemogočega, kot na primer gorska mornarica, ali suhe hlače na dnu morja ..." Toda, povem vam, če je mogoče, da izvira voda na vrhu planin, potem je mogoče tudi to, da se globoke misli porajajo prav med hojo, ali počitkom na teh višinah. Ne verjamete. Preberite, pa boste videli. "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem," je rekla lisica Malemu princu. Odprite torej oči in srce, ko boste brali to knjigo. Začetek mojega planinarjenja sega tja v leto 1988. Takrat sem med hojo po planinah ugibala : " Zanima me zakaj so ti rdeči krogci z belo piko narisani na drevesa ? Jaz mislim, da imajo gozdarji s tem označeno, katero drevo je za posekat, ali kaj podobnega. Mogoče pa imajo lovci kakšne svoje oznake. " Joj, joj, s takšnim znanjem se človek v planinah gotovo izgubi. Seveda mi je kmalu uspelo razvozlati , da so: rdeči krogci z belo piko - markacije, vendar sem kljub temu prišla do zaključka, da je bolje hoditi v planine organizirano s planinskim društvom, ker nikoli ne veš, kdaj se ti bo kakšna merkacija skrila za zelenjem. Lahko se vam tudi zgodi, da bo čisto pred vami, vi pa boste ravno takrat opazovali oblake, ali kakšno lepo planinsko rožico in je ne boste videli. Kasneje sem se udeležila mnogih izletov, ki jih je organiziralo Planinsko društvo Slovenske Konjice. Vsi so mi ostali v lepem spominu. Čeprav sem včasih z velikim naporom premagovala strmine, sem na vrhu vedno ugotovila, da se je izplačalo malo potruditi, globoko zadihati, se prepotiti in nato posrkati vso lepoto planin in jo shraniti nekje globoko v spominu. S konjiškimi planinkami v Tolminskih koritih. O teh izletih sem si vedno kaj zapisala v planinski dnevnik. Bolj kot opis poti, vam želim posredovati svoje "globoke misli" in prikazati, kako pomembna je dobra psihofizična kondicija za hojo po planinah, kakor tudi za vsak odločilni korak, ki ga naredimo v življenju in kako je vse lažje, če smo poleg tega še optimisti. In nazadnje, naj vam še povem, da se moj pogled in moje misli na koncu vedno ustavijo globoko v vesolju, kje točno vam ne morem povedati, kajti Zemlja se kar naprej vrti in tisto, kar je bilo spodaj, je zdaj zgoraj in kar je bilo visoko, je zdaj globoko in levo je desno in temno je zdaj svetlo.....

 

DA SE KORENIN ZAVEMO

11. september 1988

Moj prvi izlet s Planinskim društvom Slovenske Konjice je bil na Janče, kjer je potekalo 20. jubilejno srečanje slovenskih planincev pod geslom: DA SE KORENIN ZAVEMO. Planinci so se množično podali na pot proti vrhu. Med seboj so se pozdravljali in pogovarjali, kot da se poznajo že dolga leta. Najprej sem se ob vsakem pozdravu začudeno spraševala: " Od kod me pa poznajo? " nakar sem se spomnila, da je to samo lepa planinska navada. Na vrhu hriba smo posedli v mehko travo in se lotili dobrot iz nahrbtnikov. Kmalu so se začeli slavnostni govori in nato je zaigral ansambel, da so lahko planinci veselo zaplesali. S sestro Olgo sva zaslišale, da se tudi na drugi strani hriba nekaj dogaja in to nekaj zelo zanimivega. Otroke je namreč zabavala Romana Kranjčan. Kako prijetno je bilo poslušati otroške pesmice, ki so polne preproste modrosti. Ob poslušanju sem pomislila, kako lepo bi bilo, če bi svet ostal kar pri teh otroških modrostih in ne bi življenja tako zakomplicirali. Pa še nekaj prijetnega je bilo na tej strani hriba. Po zraku je priplaval vonj po okusnih enolončnicah in kaj hitro sva se tudi midve postavili v vrsto za ričet. Enolončnice se v planinah res zelo priležejo. Popoldan, ko smo si ogledali že vse zanimivosti in vse razgledne točke, smo izpraznili še zadnje zaloge iz nahrbtnikov. Našo pozornost je pritegnila starejša gospa v popolni planinski opremi, pri kateri ni manjkal niti pravi planinski klobuk. Planinka iz Konjic se je spomnila: " Seveda, to gospo pa poznam. Že lani sva hodili skupaj in mi je povedala, da je zelo bolna, ampak še vseeno kar naprej hodi po planinah." Vsi smo se ob teh besedah kar nekako pogreznili vsak v svoje misli. Verjetno so tudi drugi, prav tako kot jaz premišljevali, kje dobijo ljudje moč in pogum, da se ne ustrašijo niti tako težke bolezni, ampak vztrajno nadaljujejo svojo življensko pot. Kasneje sem srečala še več takšnih ljudi, ki so se spopadali s težkimi boleznimi, pa so kljub temu vztrajno hodili v planine. Ves čas sem iskala odgovor na vprašanje: "Le kje dobijo moč ?" V teh letih sem prebrala kar precej knjig, veliko premišljevala in raziskovala, da sem dobila odgovor. Najlažje bi to povedala z besedami ameriškega pisatelja in psihologa O.S.Mardena, ki pravi tako: " V vsakem človeku je sila neuničljivega življenja nesmrtno jedro večnega zdravja. Ko jo spoznamo, celi vse rane, ki nam jih povzroča svet."

 

VZPON NA OKREŠELJ

5. avgust 1990

Počasi smo se peljali skozi Logarsko dolino. Gospod Hudales Martin nam je po zvočniku razlagal zanimivosti in imena okoliških vrhov. Natančno nam je opisal vse možne poti in nam dal še zadnja navodila.Spraševala sem se, ali bom tudi jaz kdaj tako podrobno poznala vse slovenske hribe. Izstopili smo pod slapom Rinka. Pogledala sem navzgor in ko sem videla, da ni samo skalovje, ampak tudi nekaj zelenja, sem mislila, da ne bo tako hudo. Pričeli smo se vzpenjati proti Okrešlju. Tisti "ta pravi" planinci so že po nekaj metrih prevzeli vodstvo. Kmalu tudi otrok ni bilo nikjer več videti. Mi pa smo počasi in vztrajno stopali daleč za njimi. Vedno bolj mi je bilo vroče, noge sem vlekla za seboj, srce mi je razbijalo, vedno težje sem dihala in nekje na sredini poti sem se že kar dušila.Pred očmi se mi je meglilo.Naslonila sem se na drevo in se jezila sama nad sabo: " Ali mi je bilo res treba plaziti tu gor? Raje bi hodila po mehkih skoraj ravnih poteh na Rogli. " Pogledala sem malo okoli sebe in ugotovila, da imajo tudi drugi podobne probleme. Vzela sem si nekaj časa, da sem lahko v miru razmislila, zakaj imamo takšne težave. Spomnila sem se na neko knjigo, ki sem jo prebrala pred petnajstimi leti. V njej Andre van Lysebeth opisuje napake, ki jih delajo ljudje pri dihanju. Naj čisto na kratko obnovim: - avtor knjige pravi, da večina ljudi ne zna več pravilno dihati, ampak dihajo samo z vršički pljuč, tako da ostane večji del pljuč neprezračen. Predlaga nam da se naj naučimo pravilno dihati. Saj , ko smo bili otroci, smo to znali, kasneje pa je postalo dihanje zaradi tesnobe, jeze, razburjenosti in napetosti nepolono, površno, sunkovito in prehitro. Idealno dihanje je : globoko, počasno, tiho. Priporoča nam, naj dihamo tako, kot bi pri rojstvu dobili samo določeno število dihljajev. Z globokim dihanjem se nam kapaciteta pljuč poveča, če pa dihamo samo z vršički pljuč, se nam zmanjša in ko smo prisiljeni globoko dihati, naša pljuča niso več sposobna sprejeti toliko zraka, zato čutimo bolečino. Pojavi se tudi vrtoglavica. No sedaj mi je pa vse jasno, kaj je narobe z nami, ki že na najmanjši vzpetini sopihamo kot parne lokomotive. Več let sem že vse to vedela, toda ostalo je samo pri teoriji. Toda vseeno, dobro je že samo to, da sem imela vso to znanje spravljeno v svojem možganskem arhivu , drugače bi v takem primeru sedla na tla in rekla: " Ne morem več. " Po takšnem vzpodbudnem razmišljanju sem se polna energije odpravila na vrh. Zmagoslavno sem prikorakala do planinskega doma. Tam so me pričakali otroci in že od daleč kričali. " Gremo na Kamniško sedlo ! " Pokazali so mi skoraj navpične skale. Uh, kar zgrozila sem se. " Ne , danes ne ! " sem rekla odločno. " Zakaj ne ? " so sitnarili še naprej. " Ker je življenje dolgo in ne moremo, niti ne smemo vsega naenkrat doživeti, " sem jih nazadnje le uspela prepričati, čeprav sem vedela, da imajo še ogromno energije in bi z lahkoto šli še naprej. Malo kasneje, ko smo si s ponosom ogledovali sveže štampiljke v planinski knjižici, pa smo že navdušeno načrtovali, kako bomo v bližnji prihodnosti osvojili še druge vrhove.

 

GOLTE SMREKOVEC SLEME

13. oktober 1990

Gondola se je počasi prizibala na Golte, kar ni čudno, saj je nosila s seboj veliko število konjiških planincev. Nič se nismo preveč ustavljali, ampak smo se kar takoj podali na Smrekovc (1374 m), od tam pa po kratkem oddihu na Andrejev dom na Slemenu nad Šoštanjem (1096 m). Že pot do Smrekovca ni bila preveč težka, do Slemena pa je bila čudovita. Ves čas smo hodili rahlo navzdol in celo nekaj časa po ravnem. Hodili smo po gozdu, med debelimi, mogočnimi drevesi. Na tleh je bila debela plast suhega listja. Ko smo gazili po listju, se je slišalo samo: ššš, ššš, ššš…., svoj zvok je dodal še rahel veter. To je čudovita glasbena spremljava, če si prepevaš po gozdu. Veter ponese pesem med vrhove, jo po svoje oblikuje in se sploh ne sliši, če kje kaj "zafušaš". Ob tem sem se živo spomnila dogodkov iz otroštva, ko smo z otroki prepevali po gozdu. Spomnila sem se brezskrbnega tekanja po mehkem mahu v spremstvu psa Tarzana. Zamikalo me je, da bi tudi sedaj zapela in tekla med drevjem, kot v otroških letih. Tega seveda nisem naredila, ker se je med ljudmi ukoreninilo prepričanje, da če si odrasel človek prepeva, to pomeni, da je gotovo pijan, če pa še skače kot otrok, mu sigurno manjka kakšen kolešček v glavi. Res je, da postane naš korak počasnejši tudi zaradi bremen, ki nam jih nalaga življenje, ampak če bi kdaj malo poskočili in zavriskali, bi marsikatero breme kar samo odpadlo. Glasna pesem bi pregnala kakšno temno senco iz naših misli. Kljub tem spoznanjem nisem zapela in tekla med drevjem, ker so pač sedaj takšne navade, da se za odrasle ljudi to ne spodobi. Mirno sem šla z ostalimi naprej, ampak v mislih sem ponovno doživljala vse te dogodke iz otroštva. Prepevanje in poskakovanje pa sem si prihranila za kakšno plesišče. Na Andrejevem domu smo imeli kostanjev piknik, ker je bil to zadnji izlet v letu. Med počitkom sem si natančno ogledala knjižico Vodnik po planinskih postojankah. Iz zemljevida sem razbrala, da je tam na drugi strani Uršlja gora. Tam ob njenem vznožju v Podgori pri Kotljah se je rodil Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. In ko smo tako sedeli na vrhu hriba, sem se spomnila težkega življenja junakov iz njegovih črtic, novel in romanov, spomnila sem se Mete iz Samorastnikov in v mislih zaslišala njene besede, ki jih je izrekla svojim otrokom: " Vi niste kakor drugi otroci - vi ste samorastniki…….Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice….." Ustavila sem se ob besedi "priborili". Pod to besedo si verjetno vsak predstavlja nasilje in orožje. Vendar jaz ne verjamem, da je Voranc pri tem mislil na takšen način boja. Verjetno je prav tako, kot vsaka občutljiva umetniška duša mislil na kulturno besedno borbo, na razgovore na "visoki ravni". To je takšen način boja, ki ne pušča za seboj žrtev in poražencev, ampak ljudi, ki so doživeli razsvetljenje in lahko še naprej živijo skupaj, ker najdejo vsak svoj prostor. Iz razmišljanja me je zmotil vonj po pečenem kostanju. Oh , seveda, sedaj sem tu na Slemenu nad Šoštanjem, ampak nekoč bom šla tja na drugo stran, kjer se razprostira Uršlja gora in Peca, da bom videla in čutila tisto, kar je videl in čutil Prežihov Voranc.

PO KEKČEVIH POTEH

21. avgust 1993

Prispeli smo v dolino Tamar. Med planinci na avtobusu je završalo. Razpravljali smo o tem, na katero pot se bo kdo podal. Na izbiro smo imeli namreč tri smeri :

1. preko Jalovca na Vršič

2. preko Slemenove špice na Vršič

3. z avtobusom na Vršič in od tam na krajše sprehode do bližnjih koč.

Odločila sem se za pot preko Slemenove špice. To je srednja pot glede na zahtevnost. Upala sem, da bom to menda že zmogla, čeprav sem se zavedala, da kljub trdnim sklepom, kako bom skrbela za fizično kondicijo in povečanje kapacitete pljuč, na tem področju nisem naredila ravno veliko. Tako nekje na sredini največje strmine je res prišlo do manjše krize, toda kasneje nisem imela nobenih težav. Otrokom pa ni bilo dovolj premagovanje ovir na poti, ampak so iskali daljše in težje stranpoti, ter se povzpeli na vsako skalo. Neka mama je vsa prestrašena kričala za svojim sinom, ki je skakal sem in tja. Fant se je gotovo vživel v Kekčevo vlogo, kajti hodili smo nad dolino reke Pišnice in nekje v tistih krajih je bil baje posnet film o Kekcu. Fantova mama se je kar kmalu zavedala, da ne bi smela motiti gorske tišine, zato se nam je vljudno opravičila. Vsekakor smo velikodušno sprejeli opravičilo, ker smo vedeli, da smo tudi sami imeli včasih takšne žolčne izbruhe. Počasi smo le prišli do Slemenove špice (1911 m). Vsepovsod je bilo polno ovc, vendar se niso pasle, ampak so stale v krogu pod vsakim drevesom, tako da so tiščale glave v senco. Kaj pa mi ? Mi nismo imeli niti kap, niti klobukov. Na Slemenovi špici ni planinske postojanke, ampak je žig shranjen kar v škatli na vrhu najvišje skale, od koder je prečudovit razgled na celotno dolino Pišnice. Na tej skali je bilo polno živalskih iztrebkov, zato je bilo treba zelo paziti, kje smo hodili. Z velikim veseljem sem ugotovila, da so kljub temu ostali podplati mojih planinskih čevljev čisti. Med počitkom na mehki travi, se je razvnel pogovor. Med nami so bili planinci z bogatimi planinskimi izkušnjami, prisotni so bili tudi ljudje iz zdravstva in še mnogi drugi, zato je bil pogovor pester in poučen, ter v vseh pogledih na visoki ravni:

1. zato ker smo bili na višini 1911 m,

2. ker so nam govorili ljudje, ki so strokovno podkovani,

3. ker smo mi kulturno poslušali, to pomeni, da govornikom nismo skakali v besedo .

Tudi otroci so zbrano poslušali. To vem zaradi tega, ker so me ob koncu razgovora nadlegovali z zelo strokovnimi vprašanji in to ravno takrat, ko se mi sploh ni ljubilo odgovarjat. In končno smo prišli na Vršič. Tudi tam je bilo ogromno ovc, ki so ravno tako tiščale glave pod vsak avtomobil, ali kamorkoli kjer je bil vsaj košček sence. Res me je zanimalo, ali imajo vedno tako čudne navade, ali pa je bilo mogoče ravno takrat tako močno sevanje ? Pred odhodom domov smo se povzpeli še na Poštarsko kočo (1725 m) in obiskali še malo nižje Erjavčevo kočo (1515 m). Ko sem ravno mislila vstopiti v avtobus, sem pohodila ovčji iztrebek. Uh, kako me je to razjezilo. Izrekla sem nekaj precej grdih besed, zaradi česar sem bila zelo razočarana nad seboj. " Le kaj si bodo zdaj mislili ljudje ? " sem se spraševala. " Gotovo bodo rekli, da sem pra-pra-pravnukinja konjiškega zmaja." Ampak to se mi še ni zdelo najhuje, kaj bodo rekli ljudje, temveč to, ker sem se zavedala, kako sem s tem škodila sebi, kajti ko se človek razjezi, začne njegov organizem proizvajati snovi, ki škodijo le njemu. Naš organizem lahko torej na podlagi pozitivnega mišljenja oziroma prepričanja, proizvaja zdravila, na podlagi negativnega mišljenja oziroma prepričanja pa proizvaja snovi, ki nas blokirajo in hromijo. Vračali smo se domov. Udobno sem sedela na avtobusu in naenkrat sem opazila v skale izklesan obraz. " To je Ajdovska deklica, " so nam pojasnili otroci, ki so na Tičarjevem domu na Vršiču prebrali legendo o njej. Bila sem prijetno presenečena. Nisem vedela, da se tudi otroci zanimajo za naravne znamenitosti in legende. Želela sem še malo razmisliti o sporočilu te legende, vendar sem se zaradi utrujenosti pogreznila v prijetno dremanje. No, pa kdaj drugič.

VELIKA PLANINA

12. september 1993

Jutranji sončni žarki so uporabili vso svojo moč, da so prebili meglo in pokukali v Kamniško Bistrico ravno tedaj, ko smo se tja pripeljali mi, planinci iz Slovenskih Konjic in okolice. Takoj smo se odpravili k spodnji postaji gondolske žičnice, se natlačili vanjo, seveda samo toliko, kot je s predpisi dovoljeno in se odpeljali do penziona Šimnovec. Malo sem že bila v skrbeh, da si ne bom zaslužila žiga v planinski knjižici, kajti za žig si upravičen samo takrat, če vsaj malo hodiš. Toda moj strah je bil čisto odveč, ker smo hodili še kar precej časa navkreber. Pred nami se je razprostirala Velika planina. Pogled na to lepoto mi je prebudil naslednje misli: " O, glej, glej, to je tista planina po kateri se včasih v mislih sprehajam. In to so tiste pastirske koče! Kaj če bi ostala nekaj dni tukaj ? Bila bi v tesnem stiku z naravo in na ta način bi prišla do novih spoznanj. Mislim, da bi si morali vsi ljudje včasih privoščiti par dni življenja v neokrnjeni naravi in navezati tesne stike z njo, potem se nam ne bi moglo zgoditi, da bi postali tujci na svojem planetu." Ustavili smo se šele na Domžalskem domu na Veliki planini, da smo se malo odpočili, nato pa smo se vrnili v Kamniško Bistrico. Nisem si mogla kaj, da ne bi namočila roke v ledeno mrzlo reko Bistrico. Tam zadaj na travniku, je bilo vse pripravljeno za zabavo, ampak mi smo šli kar mimo. Uh, kaj še nismo dovolj hodili ? " Nekaj si bomo še ogledali, " slišim, da je rekel nekdo spredaj. Po kakšnih 30 minutah počasne hoje smo zavili v temen gozd. Hodili smo v koloni po ozkih poteh, med gostim drevjem in grmovjem. Prišli smo do prve skale, na kateri je bilo ime planinca, ki je izgubil življenje v planinah. Prišli smo namreč v spominski park ponesrečenim v Kamniških Alpah. Ko smo tako hodili od skale do skale in prebirali imena, me je začelo stiskati pri srcu. Ojoj, ali smo res morali priti iz tiste idile na Veliki planini prav sem ? In kot bi nekdo želel, da je vzdušje še bolj moreče in žalostno, je začelo rahlo rositi. Dežne kapjle so kot solze polzele po listju in mi narekovale naslednje misli: Človek ! V mislih res lahko potuješ v globine morja, se povzpneš na najvišje vrhove sveta, lahko odhajaš na potovanja med planeti, med galaksijami, ampak samo v mislih. Tvoje fizično telo pa vsega tega ne zmore. In ko takole v mislih potuješ, odvajaš svojo energijo drugam, tvoje fizično telo pa vedno bolj slabi, rahljajo se vezi in potreben je samo nepremišljen korak, samo trenutek nepazljivosti in se lahko tragično zaključi tvoje poslanstvo na Zemlji. Sporočilo teh misli je torej, da moramo živeti v sedanjosti, v tem času in tem prostoru. Za globoka razmišljanja pa morajo biti posebej namenjene ure oziroma minute. Te misli so me spremljale še na avtobusu, ko smo se peljali proti domu. Kot vedno, smo se točno ob dogovorjeni uri vrnili v Slovenske Konjice. To mi je zelo všeč pri teh izletih, da nikoli ne pretiravamo in po nepotrebnem podaljšujemo lepih trenutkov, ampak se mirno poslovimo ob ne preveč pozni uri. Zaradi tega se naslednji dan ne prebudimo s praznino v duši in na smrt utrujeni. Ne ! Prebudimo se samo z rahlo utrujenostjo in ogromnim bogastvom v duši, ki nas kar sili, da bi si lahko že navsezgodaj glasno prepevali , na primer tole:

....in pastirček vriska,

na piščalko piska,

srečen sem vesel,

da bi ves svet objel…

KUM

19. junij 1994

" Danes je moj 39. rojstni dan. To je kar dovolj dober razlog, da pobegnem s konjiškim planinskim društvom v planine. No, gremo torej na Kum. " Tako sem napisala v svoj planinski dnevnik tistega jutra in potem dolgo, dolgo nič več. Ob prihodu domov sem samo napisala na koledar Cankarjeve besede : " Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti... ." Gotovo vas zanima, vendar še sama ne bi mogla razložiti, zakaj nisem mogla več pisati. Je bila mogoče kriva nevihta, ki se je čez kakšne tri dni razbesnela ravno v tistih krajih, kjer smo hodili in povzročila hudournike in plazove. So bili mogoče krivi dogodki, ki so se takrat dogajali v Sloveniji, ali mogoče... . Ne vem , ne vem, nekaj je pač viselo v zraku, nekaj težkega in morečega. Vendar, to ni vplivalo na izlet. Ne, ne, ravno nasprotno, bil je zelo prijeten. Po radiu sem zjutraj slišala, da bo ta dan zelo močno sevanje. " Ni problema ! " sem si rekla in vzela s seboj kapo. Prav lahkotno smo stopali po tistih strminah mimo kmetij. V mislih sem se preselila v zimske čase in si predstavljala, kako hudo mora biti za ljudi, ki tu živijo, ker je gotovo ogromno snega in so ceste zaledenele. Eh ! Kar hitro sem pregnala takšne misli. Prepogosto se namreč mučim s stvarmi, na katere nimam nikakršnega vpliva in jih ne morem spremeniti. Kot bi trenil smo bili na vrhu. Na eni strani je cerkvica in planinski dom, na drugi strani pa TV oddajnik, ki za nekatere kar nekako kvari to planinsko okolje, vendar moram priznati, da je meni všeč kar oboje. Sem pač rojena v znamenju dvojčkov in me razveseli pogled na lepo pokrajino, kakor tudi pogled na dosežke sodobne tehnike. To dvoje je res težko uskladiti , zato je najbolje ubrati neko srednjo pot. Na terasi doma smo nekaj časa uživali ob pogledu na velik del Slovenije. Kum je osamljen vrh in čeprav je visok samo 1220m, se z njega vidi daleč naokoli. Nato smo še malo posedeli za cerkvico, ter se potem spočiti vračali nazaj v dolino. Kmalu smo prišli do razpotja, kjer smo se morali odločiti, ali bomo šli po bližnjici po strmem gozdu , ali po manj zahtevni in daljši poti. V tem primeru bi hodili po cesti. Pa jasno, nekaj se nas je odločilo za cesto. S pravim vojaškim korakom smo stopale po pesku in se nam je zdelo super, da ni treba paziti na vsak korak. Pri tem smo lahko sproščeno klepetale in ker smo bile pač na cesti, smo kar pozabile na tiste planinske oznake, ki se jim reče merkacije. Tako seveda nismo videle, kdaj bi morale ponovno zaviti s ceste, pa smo kar hodile in hodile. Da ni prav, smo ugotovile šele takrat, ko je po nas prišel neki domačin z avtom. Poslali so ga seveda naši. " Kaj se tu ne pride prav ? " smo ga začudeno vprašale. " Ja, prišle bi res, vendar še ne tako kmalu ? " nam je razložil. Nekje za cesto nas je potem odložil, ker je bilo dogovorjeno, da nam bo tam ustavil naš avtobus. Sedle smo v mehko travo za cesto in čakale. Iz neke hiše v bližini se je zaslišal prepir. Pravzaprav se je slišala samo ena ženska. "Vau, to bo pa nekaj zanimivega," sem si mislila in napela ušesa. Toda govorila je tako hitro in nerazločno, da nisem prav nič razumela. Škoda! In sedaj ne vem, ali je imela prav, ali ne. Ker se torej z vsebino prepira nisem mogla ukvarjati, sem začela ugibati, kaj bi lahko bil vzrok, da se tako glasno in besno razburja in, da temu ni in ni konca. Vse možne bolezenske vzroke sem imela v mislih, od žolčnih kamnov do preveč popite kave, do glavobola... , pa sem se spomnila: " Gotovo se ji je zgodila krivica. Ja, točno, to bo. Krivica, ki tako zaboli, da človeka kar dvigne, da bi lahko ruval drevesa kot Peter Klepec. " Večina ljudi ob storjeni krivici, takoj pomisli na to, kako bi se maščevala. Ob dolgoletnem opazovanju sem odkrila, kako vsako zlonamerno dejanje, ali že sama hudobna misel, kot bumerang prileti nazaj na tistega človeka. Pavi nesmisel je torej misliti na maščevanje. Zelo težko je to dopovedati pobesnelemu človeka, kajti govoriti je res lahko, v praksi pa je drugače, bo mogoče kdo dejal. Krivica lahko včasih bolj boli, kot fizična bolečina in veliko težje jo izbrišeš iz spomina. Vem! Vendar samo vera v nekaj višjega, da ljudem moč, da mirno prenesejo krivico. Kmalu je pripeljal naš avtobus. Vsi so lenobno dremali na svojih sedežih, čeprav je bila ura šele tri popoldne. Bil je res vroč dan.Tisti iz radia so imeli prav glede sevanja. Ustavili smo se še v Trbovljah, da smo pobrali še nekaj naših planincev. Nikoli ne bom razumela, kako nekaterim uspe v tako kratkem času priti tako zelo daleč. Skoraj prehitro smo bili doma, zato smo se z mojimi sorodniki v Konjicah še osvežili s sadno kupo, saj je bil to moj rojstni dan, če ste že mogoče pozabili.

OD SLOVENJ GRADCA DO ROGLE

28. sept. 1996

Ko gledam to pot na zemljevidu, skoraj ne morem verjeti, da sem vse to res prehodila v enem dnevu. Čeprav je Pohorje čudovito in ne preveč težavno za hodit, se je ta pot zelo vlekla, saj sem hodila 11 ur in sicer čisto po svoji krivdi. Nihče me ni namreč silil, da si izberem najdaljšo pot, ko pa sem imela na voljo še eno krajšo. Doma sem se trdno odločila, da bom kot ponavadi izbrala srednjo, toda ko smo se zjutraj ob 7.30 uri pripeljali do Slovenj Gradca in nato do vznožja Pohorja, mi je neki notranji glas rekel: " Pa saj to je vendar naše Pohorje s tistimi čudovitimi planjavami. To pa res ni hudo. Pohorje je prepleteno s cestami po dolgem in počez, torej lahko med potjo tudi štopaš, če ne bo šlo drugače. " No in tako sem se v trenutku odločila, da grem po daljši poti. Kar kmalu sem zasopihala po strminah, ampak to je nekaj čisto običajnega. Ko smo prispeli do Koče pod Kremžarjevim vrhom, sem bila prepričana, da je najhuje že za mano. Tam v daljavi sem zagledala Uršljo goro, Peco, Raduho in še precej drugih vrhov, kar mi je vlilo novih moči. Kmalu smo se ponovno podali na pot mimo Partizanskega doma na Mali Kopi ,nato proti Grmovškovemu domu pod Veliko Kopo. Malo pred Grmovškovim domom nas je ujel dež. Pa saj to ni nič hudega, ker smo planinci prav vsega navajeni. Vsakdo ve, da mora imeti na dnu nahrbtnika vedno palerino, ali pa vsaj mini dežnik. Med tem časom, ko smo žigosali knjižice, je tudi dež prenehal in zunaj nas je že pričakalo sonce. O, kako lepo, čisto, oprano je bilo vse in zelene smreke so bile še bolj zelene. To me je tako prevzelo, da sem razširila roke in se nekajkrat zavrtela. Bila sem čisto zadaj in me ni nihče videl. To vrtenje sem pobrala iz knjige Vrelec mladosti in sicer je to prva vaja izmed petih tibetanskih vaj pomlajevanja. Zraven si rečeš : " Lahkotnost sem, svetloba, ljubezen, smeh, " To sem naredila kar tako mimogrede in že sem tekla za ostalimi, ter s pogledom objemala vse, kar me je obkrožalo. " Ja, to je pa naše čudovito Pohorje," sem si vedno znova in znova ponavljala v mislih. Čudovit je občutek, da si nekje visoko na vrhu, pa te kljub temu obdajajo velike travnate površine. Hodiš kot po mehki preprogi. Ni ti treba paziti, da bi padel čez kakšno skalo. Pod seboj gledaš ogromne zelene gozdove in tam v daljavi velika mesta (če se ne bi v Šoštanju kadilo iz termoelektrarne, se sploh ne bi mogla orientirat). V teh gozdovih vidiš ogromne zaklade in kar naenkrat dojameš od kod Pohorcem takšna samozavest in vesel, iskren nasmeh. Tam gori je res vse drugače. Čeprav vsak ne more dobiti iz teh gozdov denarnega bogastva, pa se lahko vseeno počuti nekako na varnem pred dragim mestnim življenjem. Predstavljala sem si, kako bi se v težkih časih dalo preživeti v kakšni leseni kočici, kot jo je imel na primer pohorski pesnik Jurij Vodovnik. No, tako enostavno najbrž ni, je pa kljub temu veliko lažje, kot v mestu, kjer gotovo ne občutiš tega svežega pohorskega zraka. Sonce je kmalu posušilo travnike in prav prijetno bi bilo malo ležati na mehki travi, ampak naši me priganjajo: " Al' so tečni. Drugič bom šla sama, " sem se v mislih jezila, čeprav sem vedela, da imajo prav, kajti ura je bila že kar pozno popoldan, mi pa smo bili šele pri Ribniški koči. Kar s strahom sem pogledovala na uro. Prav dobro sem se še spominjala, kako smo že pred leti s težavo prišli z Ribniške koče nazaj na Roglo tik pred nočjo. Tokrat pa sem bila še mnogo bolj utrujena, ker je bila za menoj skoraj trikrat daljša pot, kot takrat. Oh, kako rada bi pojedla tisto dobro govejo juho, kot smo jo jedli takrat prvič na Ribniški koči, toda ni časa. Osvežim se samo z oranžado in že gremo naprej. Tudi čudovita ribniška jezera smo si ogledali samo od daleč. Saj čisto po ravnem je še kar šlo, ko pa je bila že najmanjša vzpetina in je bilo treba noge malo pokrčit, takrat pa so se že pojavile bolečine. Mrak se je že kar hitro spuščal in bali smo se, da se bo spustila tudi megla, ker bi se lahko kar hitro zgodilo, da bi zašli. Končno smo zagledali obrise zgornje postaje sedežnice na Rogli in presrečni smo bili, ko smo končno posedli v koči za mizo. " Pa saj niti nisem tako utrujena , " sem še rekla in takoj zatem občutila slabost. Z zadnjimi močmi sem prišla do predprostora v WC. Zdelo se mi je, kot da bom vsak trenutek omedlela. Niti stati nisem več mogla, ampak sem čepela tam v kotu. Nobenega optimizma ni bilo več v meni, nič pozitivnega mišljenja, samo misel, kako bom po tako lepem pohodu čez Pohorje, sedaj omedlela. Same temne, žalostne misli so me spreletavale. " Uh, kakšna slaba reklama bi to bila za planince," sem še pomislila in v tistem trenutku sem se spomnila, kako sem nekoč že čepela ravno v tem kotu, vendar ne zaradi slabosti, ampak zaradi smeha. Bilo je tako: - z nečakinjo Suzano sva šle nekega poletnega dne po stopnicah proti tej koči. Veselo sva klepetale in gledale naokoli in naenkrat sem se spotaknila ter padla naravnost na nos pred množico ljudi, ki je bila zgoraj pred kočo. Roke sem imela v žepih, zato si z njimi nisem mogla kaj dosti pomagati. Ta prizor je bil zame kar boleč, za ostale pa najbrž precej smešen. Od sramu sem pozabila na bolečine in hitro pobegnila ravno na ta WC, Suzana pa za menoj. Precej časa sva se hihitale ravno v tem kotu, tako, da je prišla neka gospa pogledat, kaj se dogaja, ker ni bila prepričana, ali sliši jokanje ali smejanje. Medve pa seveda še bolj v smeh. Po dolgem času, ko sem upala, da zunaj res ni nikogar več od tistih, ki so videli ta prizor, sem se le prikazala ven. Aja, verjetno vas zanima, kaj je bilo z nosom. Kaj pa vem, tako dolgo sem si ga namreč skrivala z rokami, da je bolečina popolnoma izginila. Tega dogodka sem se torej spominjala in mi je zopet prinesel nasmeh na obraz. " Zdaj bi pa menda že lahko šla nazaj v kočo, " sem pomislila in poskusila vstati. Opa, svet se mi je ponovno zameglil pred očmi. " Vsak dih mi daje novo energijo , " mi je spet prišla na pomoč odrešilna misel iz knjige Vrelec mladosti. Nekajkrat sem počasi in globoko vdihnila in si prestavljala, kako gre energija po celem mojem telesu. Verjamete ali ne, čez nekaj minut sem se vrnila med svoje, čeprav še vedno utrujena, vendar je kar šlo. Moja prva misel naslednje jutro je bila: " To pot , ki sem jo prehodila moram videti na zemljevidu," Z bolečimi nogami sem šla iskat tisti največji zemljevid pri hiši. " Vau, saj ne morem verjeti ? Vse to sem prehodila? Če sem zmogla to, potem bom zmogla še marsikaj! " sem se veselila in že sem si prepevala:

Yo can do it, if you realy want ...

IZ TRENTE DO BOHINJA

15. in 16. avgust 1997

To je bil moj prvi dvodnevni izlet v planine. Avtobus nas je pripeljal v dolino Trenta, potem pa nahrbtnik na rame in pot pod noge. Dva dni hoje ? Uh, kar malo me je skrbelo, saj nisem imela primerjave z nobenim drugim izletom. Pa vendar sem bila prepričana, da bom zmogla, ker sem imela polno glavo samih pozitivnih misli in utrjene noge. V začetku poti nas je obdajal še prijeten hlad, potem pa je vedno bolj žgalo sonce, ki se je uprlo v golo skalovje. Kar naprej sem se ozirala navzgor, če bo kje kakšna senca, pa je ni in ni bilo nikjer, razen ko smo hodili pod kakšno skalo, ki je zakrivala sonce. Prav tako sem se ozirala navzgor, če je kje kakšna ravnina. Kje pa ! Seveda je ni bilo. No, pa kaj me je najbolj mučilo. Ne hoja, kot ponavadi. Saj sem vendar trenirala, kot sem že povedala. Le nahrbtnik mi je šel na živce. Neverjetno se mi je zdel težek. Tolikokrat sem že nosila nahrbtnik, pa mi nikoli do sedaj ni delal težav. " Pa saj to ne more biti res, " sem si rekla in ga vrgla dol z ramen. Začela sem metati vse ven. " Kaj pa iščeš ? " me je vprašala sestra Olga. " Kamen ! " sem ji odgovorila, " Nekoč sem slišala, da so kakšnemu neizkušenemu planincu za šalo podtaknili kamen v nahrbtnik in jaz sem prepričana, da ga je tudi meni nekdo dal." " Le kdo bi ti ga dal ? " se je smejala, jaz pa sem še naprej brskala po svojih stvareh, vendar kamna nisem našla. Kako sem bila razočarana. Predstavljala sem si namreč, kako bom na dnu nahrbtnika zagledala najmanj dva kilograma težak kamen, ga z veseljem odvrgla in brez težav nadaljevala pot. Žalostno sem zlagala vse nazaj v nahrbtnik. Dosegla sem samo to, da so naju vsi prehiteli. Samo eno tolažilno misel sem še imela: " Olga, saj so zadaj nekje še tiste starejše planinke iz Konjic, ki vedno hodijo bolj počasi, se ustavljajo in tako zanimivo pogovarjajo ?" " Ne, saj one niso šle po tej poti, " mi je odgovorila. Joj, še eno dodatno razočaranje. Za trenutek me je obšla misel, da sem sedaj jaz že med najstarejšimi v skupini, kar pomeni, da moram biti najbolj pametna in nositi večji del odgovornosti. Ob tem me je resnično minilo vso veselje. Dobro no, stisnila sem zobe in nadaljevala pot. Toda, kaj je s tem mojim nahrbtnikom ? To vprašanje me je mučilo še naprej. Vse sem dobro pregledala in vem, da nisem imela v njem ničesar, kar bi bilo odveč. Neverjetno, kako se zaloga hrane za dva dni (pa čeprav je le najnujnejše) in kakšno dodatno oblačilo, lahko po teži tako razlikuje od tistega, kar se rabi za enodnevni izlet. V začetku poti se to ne pozna, ampak kasneje je razlika očitna. Treba je res paziti, da so stvari, ki se vzamejo zraven, peresno lahke. Sonce je bilo že visoko na nebu. Pot se je vila še kar naprej navzgor, brez sence, brez zelenja. Približevala sem se majhni skupini planincev. Ena je sedela na tleh in milo jokala. Ni bilo videti, da bi šlo za poškodbo. Komaj sem čakala, da bom prišla blizu in slišala, kaj se je zgodilo. Toda razočaranje. Govorili so nemško. No, saj sem rekla. Res je dobro znati vsaj nekaj jezikov. Z Olgo sva nekaj časa ugibale, kaj naj bi bilo, nakar sva po kretnjah rok planincev ugotovile, da je obupala nad vzpenjanjem. Naprej ni mogla, nazaj tudi ne in je obupala. To sem prav lahko razumela na podlagi svojih izkušenj. Po nekaj minutah je le nabrala toliko moči, da je nadaljevala pot. Prispeli smo do poti, ki je bila podobna dolgi okenski polici, široki približno 1,5 m. Lepo je bilo hoditi po njej, ker je bilo končno nekaj ravnega. Na levi strani sem zagledala v skalo vgrajen Marijin kip. Ob tem kipu se je gotovo ustavilo že mnogo planincev in prosilo za srečno pot do vrha. Seveda sem se tudi jaz ustavila za nekaj trenutkov, za čisto kratek pogovor, pravzaprav za en sam pogled, ki pove vse. To je pa res komunikacija na visoki ravni. V eni sami misli, ki traja trenutek, je toliko besed, da bi se lahko izpisala cela knjiga. Pa nič se ne presliši, vse je čisto in jasno, kot beli dan. Prav lepo bo nekoč, ko bomo lahko vsi komunicirali tudi na ta način. Kmalu je bilo konec te čudovite " okenske police". Pot je bila spet ista kot prej, strma in kamnita. Bila sem kakšnih 15 m pred Olgo, ko me je poklicala: " Hitro pridi nazaj nekaj pogledat !" " O, zdaj pa ne grem nazaj. Vsak korak skrbno hranim, da bom lahko prišla do vrha, " sem rekla trdno odločena, da me že ne bo pregovorila. " Pa pridi no, ne bo ti žal. Videla boš ene zelo lepe rože, " me je še kar naprej prepričevala. Nejevoljna sem šla nazaj. Le kaj bi lahko raslo v tem skalovju drugega, kot kakšna bodeča neža, teh pa sem videla že dovolj. Vendar mi res ni bilo žal, da sem šla. Iz skal, brez zemlje, so rasle lepe drobne rožice. Imena res ne vem. Škoda ! Dobro bi bilo imeti tudi kakšen priročnik o planinskih rožah, ali vsaj fotoaparat. Ker nisem imela ničesar od tega, sem jih zato dalj časa gledala, da sem jih lažje ohranila v spominu, ter se naučila od njih, kako se da preživeti tudi tam, kjer je navidez najmanj možnosti. Okrog tretje ure popoldan smo prišle na Prehodavce. Najraje bi skakala od veselja. Pravo zmagoslavje se me je polotilo. Kako čudovito se mi je zdelo že samo spoznanje, da sem čisto blizu Triglava. Čisto odkrito sem si priznala, da se moram zanj vseeno še bolj pripraviti. Ko sem počivala zadaj za kočo, mi je iz spomina priplavala zelo stara uganka iz knjige Bor Mateja : Sredi gore velikan, tri glave ima, grom in strela buta vanj, kdo ga ne pozna. Aha, že sama uganka mi je povedala, da je Triglav nevaren in da so za vzpon potrebne temeljite priprave in poznavanje vremena. Prenočevanje na Prehodavcih. Prenočevanje v planinskih kočah je res nekaj posebnega. Že veliko sem slišala o tem, pa si vseeno nisem mogla predstavljati. Že takoj ob prihodu v Zasavsko kočo, sem si na skupnih ležiščih rezervirala prostor pri oknu. Prišli smo ob lepem jasnem vremenu, zato smo še zadnji del dneva preživeli zunaj pred kočo. Vendar ne dolgo. Ohladilo se je in začelo pihati od vsepovsod. V koči se je kar drlo planincev. Niti malo mi ni bilo jasno, kje bodo vsi prespali, saj je koča majhna. Ampak saj poznate pregovor, da gre pohlevnih ovčic veliko pod eno streho in takšne pohlevne ovčice so planinci. Števila ne vem, vendar vam lahko povem, da nas je tam prespalo ogromno. Pravzaprav sem najprej mislila, da ne bo nihče spal, ker je začelo liti kot iz škafa in treskati, da je bilo svetlo kot podnevi. Pa to še ni vse. Planici so pripovedovali takšne šale, da je smeh preglasil grmenje. Vendar je kljub temu oboje počasi utihnilo. Utrujenost nas je vse po vrsti premagala. Prav je tako. Spati je treba, da si človek nabere novih moči. Jutro pri Triglavskih jezerih Kar malo težko je bilo zjutraj vstati, vendar so planinci zagnali takšen hrušč, da mi kaj drugega niti ni preostalo. Čakala nas je dolga pot in se nismo smeli nič obotavljati. O nevihti ni bilo več sledu. Korak je bil na začetku res še malo neroden in boleč, toda sčasoma vedno bolj čvrst in siguren. Ob poti so se kmalu prikazala jezera v vsej jutranji lepoti. Čudovita pot je bila to. Nič težavna. Kar poskakovali smo iz kamna na kamen, brez kakšnega napornega vzpenjanja. O, ko bi bilo še več takšnih poti. Kar naenkrat smo bili ob Koči pri Triglavskih jezerih. Prav nobene utrujenosti nisem občutila, ampak vseeno smo se ustavili za zajtrk in žigosanje knjižic. Ko sem snela nahrbtnik, se mi je zdelo, da nimam več ravnotežja, kot da me polovica manjka. Postal je del mene. Pa tako mi je bil zoprn prejšnji dan. Neverjetno, kako se lahko človek tako hitro navadi prenašati bremena. Kmalu smo spet nadaljevali pot, ki nam je nudila lep razgled na sosednje vrhove : Komno, Bogatin, Vogel... , ter se počasi spuščali proti Planini pri jezeru. Prav lahkotno smo prekoračili planino Vogar in se spustili do Bohinjskega jezera. Komaj smo prispeli do kraja, kjer nas je čakal avtobus, že se je vlilo in nam onemogočilo sprehod po Bohinju. Škoda ! Z avtobusa sem se še zadnjikrat ozrla proti jezeru in si predstavljala, kako lepo bi bilo zaplavati v njem ali veslati čoln. Po glavi mi je rojila ena sama misel:

Nekoč se bom vrnila !

GORJANCI

13. september1997

Kadarkoli sem slišala za Gorjance, sem se vedno spomnilo na Bajke in povesti o Gorjancih (Janez Trdina), zato sem si prav želela, da bi že enkrat videla te kraje. Ponudila se mi je priložnost, da jih prehodim skupaj s konjiškimi planinci. Sončnega nedeljskega jutra smo prišli do doma pri studencu Gospodična(822m). Prav gotovo ste že vsi slišali za povest o bolni in postarani grajski gospe z Mehovskega gradu, ki si je zaželela sprehoditi se po Gorjancih. Pila je vodo iz studenca in se v njem umila. Domov se je vrnila pomlajena in zdrava. Studenec so od takrat naprej imenovali Gospodična. Tudi v Konjiški gori je izvir, ki mu pravijo Gospodična in potoček, ki teče skozi Slovenske Konjice, nosi isto ime. Kakšna podobnost! Vendar pa obstaja pri teh dveh povestih o studencu Gospodična ena velika razlika, kajti konjiški je dobil ime ,ker se je grajska gospodična sprehajala po gori, se izgubila in se potem vsa razgreta napila mrzle vode , ter kmalu za tem umrla. Konjičani, nikar se ne ustrašite! Ni bila kriva voda, ampak sama grajska gospodična, ki ni vedela, da ne sme piti ledeno mrzle vode, kadar ji je zelo vroče. Z zanimanjem smo se spustili par metrov od doma k studencu. Vsi radovedni, smo se postavili v vrsto, da preizkusimo vodo. Najprej smo jo pili, nato si umili obraz in roke. Mogoče bo tudi nam pomagala, kot je grajski gospe. Kdo ve? Zakaj ne bi verjeli tega, saj nam takšno pozitivno prepričanje nikakor ne more škoditi. Nazadnje smo si nalili vode še za zraven in krenili navkreber. " Ne, danes pa ne bom zadnja, " sem si rekla in prav lahkotno pospešila korak, " enkrat moram preizkusiti, kako je to, če hodiš med prvimi." Uspelo mi je obdržati tempo in uskladiti korak s sprednjo skupino. Mogoče mi je pomagala voda, mogoče ugodne vremenske razmere, mogoče pa je bil samo primeren naklon hriba. Ne vem. Poizkusite še vi. S takšnim tempom smo bili kar kmalu na Trdinovem vrhu. " A, to je to! " sva vzkliknile enoglasno z Olgo. O tem je torej toliko govora na televiziji. Poleg oddajnika sva videli tudi ruševine cerkvice svete Jere. Malo smo se sprehodili po okolici, vendar za kakšno večje odstopanje od poti, tu ni bilo možnosti. Bili smo namreč na državni meji. Na to nas je spomnil tudi napis malo stran od ruševin cerkvice sv. Jere. Pisalo je : Bife kod Mare. Ko smo bili vsi zbrani na vrhu, smo v koloni krenili po drugi strani hriba navzdol. Par metrov stan od oddajnika smo prišli do ograje in napis nas je opomnil, da ne smemo preko. Na drugi strani je namreč vojašnica v kateri je naša vojska. Sposodila sem si daljnogled, da bi bolje videla, kaj se tam dogaja. Na stražarskem stolpu je bilo nekaj vojakov, ki so nas prav tako opazovali z daljnogledom. Kljub temu, da je to naša vojska, me je malo spreletelo ob misli, kaj če bi nas takole opazovala kakšna tuja sovražna vojska. " Ej, fantje! To smo mi, planinci! Ne, nismo vohuni, saj vidite napis na naših majicah : Planinsko društvo Slovenske Konjice". To sem jim sporočala v svojih mislih, medtem ko sem z roko pomahala v pozdrav. Že smo krenili v gozd in se pričeli spuščati. Prišli smo na čudovite planjave, ki so me spominjale na vrhove Pohorja. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, kako lepo je hoditi po takšnih poteh. Potem smo zopet krenili navzdol in že smo bili pri Gospodični. Ponovno smo se šli osvežit k studencu in nazadnje smo si privoščili zasluženo enolončnico v domu. Med tolikimi dobrotami, se je bilo kar težko odločiti. Naročila sem srnin golaž, Olga pa sirove štruklje. Oči so mi kar švigale od mize do mize. Pa ne zato, da bi bila še lačna, ali požrešna, ampak zato, da vam lahko sedaj povem koliko okusnih jedi še imajo. Tudi, če vas zapuščajo moči in vam ni preveč za hojo, h Gospodični se lahko pripeljete, okusite vse te dobrote, se odžejate z vodo iz studenca in umijete, kot grajska gospa z Mehovskega gradu. Izgubiti nimate kaj, pridobite pa lahko ogromno. Čeprav so napravili analizo vode, ki je pokazala, da je to čisto navadna voda, pa se lahko zdravilni napoj skriva kje drugje. Mogoče priteče samo od časa do časa kakšen poseben curek, mogoče sploh ni v vodi, lahko, da je zraku, ali v vetru, mogoče v sončnem žarku, mogoče v kombinaciji vsega tega… Kaj je tisto, ki daje moč in pomlajuje, lahko odkrijete sami. Mogoče je našim sodobnim aparaturam neznano in našim očem nevidno. Narava ustvarja na milijone različnih kombinacij, le zakaj se ji ne bi prepustili, da ustvari posebej za nas nekaj zdravilnega. Duša, ki je čista, bo sama začutila in odločila:

To je ta pravo !

KONJIŠKA GORA

FEBRUAR 2000

" Dovolj imam te zime in posedanja v hiši, " sem rekla nekega februarskega dne. " " Sneg je samo še po vrhovih, zato že lahko začnem s hojo po bližnjih hribih, " in v trenutku sem zmetala najnujnejše v nahrbtnik, ter se odpravila na Konjiško goro. Vmes sem se ustavila v Slovenskih Konjicah pri Olgi, ki pa je bila zadržana in ni mogla zraven. Pa saj Konjiško goro vendar dobro poznam še iz otroštva, zato sem šla kar sama. Z avtom sem se peljala nekje do vznožja gore, potem pa zaradi zasnežene gozdne ceste, vožnja ni bila več varna. Sicer pa sem tako imela namen hoditi peš, a ne. V letu 1997 so na enem od vrhov Konjiške gore, ki se imenuje Stolpnik, postavili nov stolp. Večkrat sem že bila tam, zato mi je pot do njega dobro poznana. Najbolj strma je, če zavijete v gozd, že kar spodaj pod gradom. Lahko pa greste tudi po gozdni cesti do Koče pri Štepihu in se povzpnete še kakšnih 30 minut do vrha, kjer stoji ta naš stolp. Po tej sem šla tudi jaz. Pot je bila zaradi snega kar malo spolzka, vendar ne prestrma in tudi mudilo se mi ni nikamor, zato sem prav uživala v hoji. Občutila sem brezmejno svobodo. Počasi sem jedla sočna, mrzla jabolka, se ustavljala vsakih nekaj metrov in si ogledovala Dravinjsko dolino pod seboj. Toliko legend kroži o tej gori, pa o konjiškem zmaju, da se mi je postavljalo vprašanje, če bi res šla na vrh. Eh, seveda sem šla. Tudi če obstaja zmaj, potem gotovo obstaja tudi sv. Jurij na belem konju, ki ga bo premagal, jaz pa lahko med tem časom pobegnem. Tako sem se tolažila in se hkrati na tihem smejala, saj se končno nisem imela česa bati, ker niti ne izpolnjujem pogojev, ki jih je postavljal zmaj. Pa, da ne bo kdo mislil, da sem res pričakovala kakšno srečanje z zmajem. Ne ! Vendar sem prepričana, da legende nikoli niso nastale kar tako, brez kakšne podlage. Nekaj je gotovo moralo biti, vendar takratnim ljudem neznano, zato so govorili o zmajih in podobnih pošastih. Ravno to me je zanimalo. Kaj je tisto, kar naj bi bil nekoč zmaj ? Obstajajo mogoče v tej gori kakšne negativne sile in zakaj bi bile podobne zmaju, ki je bruhal ogenj. Ta razmišljanja mi niso vzbujala niti najmanj strahu, kajti okolica je bila prijazna, obsijana s soncem. Le ljudi ni bilo nikjer. " Hej, Konjičani, kje ste ?! " sem jih klicala v mislih. Kljub nenehnemu ustavljanju, sem mimogrede prišla na vrh. Zaropotala sem po stopnicah stolpa, kot da nas gre cela skupina. Ob takšnem ropotanju, bi še zmaj pobegnil. Že iz prve polovice stolpa je bil lep razgled, ampak mene je vleklo še naprej. O, super. Odprl se mi je čudovit razgled na vse strani. Videla sem Pohorje, Dravinjsko dolino, Boč, Donačko goro, Dravsko polje s Ptujsko goro, Celjsko kotlino in še in še. Res ne vem, zakaj ljudje plazijo na Triglav, če pa se že od tukaj vidi skoraj cela Slovenija. Spreletelo me je ob spoznanju, da sem sedaj jaz edina na najvišji točki v občini. Občutek je bil čudovit, ampak to je bilo kratkotrajno. Naenkrat sem začutila samoto. Najbrž se takole počutijo ljudje, ki so visoko na položajih. Že sem se spraševala: kako se počuti župan, ki je edini v občini, kako se na primer počuti predsednik države, ki je edini v državi, kako se počuti papež, ki je edini na svetu , kako se počuti Bog……..O, to je pa že preveč za moje možgane. Iz nahrbtnika sem hitro potegnila mobitel in poklicala Olgo. V eni sapi sem ji povedala: " Zdravo ! Sem na vrhu stolpa. Pojma nimaš, kako čudovit razgled je danes. Lahko ti je žal, da nisi šla zraven. " Še kratek pogovor in že sva se poslovile. Aha, poklicala sem še domov. Oglasila se je hčerka. " Zdravo, Blanka ! Sem na vrhu konjiškega stolpa, itd, itd... ... ...Kje pa je ati ? " " Na Boč je šel, " pravi Blanka. Na Boč ? A tako. Oba sva se, kot izgleda odločila, da bova osvajala vrhove, vendar vsak svojega. Saj to pa sploh ni slabo. Tako lahko osvojiva dva v enem dnevu in sicer na različnih koncih Slovenije. Krohotala sem se na vrhu stolpa (saj, kdo pa me tu lahko sliši), medtem ko sem gledala proti stolpu na Boču in si predstavljala, da bi se s specialnim vojaškim daljnogledom lahko videla in si pomahala. Med smehom mi je pogled že ušel proti Rogli.Tudi tam je stolp. Lahko bi s takšnim daljnogledom pogledala, če tudi na tistem stolpu kdo stoji. Kot da bi s tem vzvišenim razmišljanjem izzivala negativne sile, so se od nekod pripodili oblaki. Vreme se je spremenilo in jaz sem se hitro pobrala dol. Vendar tako slabo pa še vseeno ni bilo, da si ne bi zapela lepe koroške pesmi : Pojdem u rute... , (le kdo pa bi me tu lahko slišal). Zdaj se nisem nič več ustavljala, ker je postalo precej mrzlo. Prej prijazne male smrečice ob poti, so se zdele v megli čisto drugačne. Potuhnjeno so čepele v snegu, kot da hinavsko skrivajo nekaj. Naenkrat sem zagledala v snegu pred seboj sledi velikih čevljev. Kar obstala sem in si jih natančno ogledala. Od kod tako sveže sledi, če pa nisem srečala nikogar. Še bolj sumljivo je bilo, da je nekdo prišel gor iz gozda, se na cesti obrnil in odšel nazaj. Srh me je spreletaval, ko sem prišla do zaključka, da me je nekdo gotovo slišal, prišel pogledat do ceste, se hitro obrnil in sedaj za grmom preži in me opazuje. V tistem trenutku sem se tudi spomnila latinskega pregovora: Homo homini lupus (človek, človeku volk) in jo ucvrla s pospešenim korakom. Vendar ne za dolgo. V hipu sem se ustavila. Jaz, da bi bežala?! O, to pa že ne. Ali nisem že v osnovni šoli prebrala vse zgodbe slavnega detektiva Sherlocka Holmes ? Trmasto sem šla nazaj, da si vse še enkrat ogledam. Ja, seveda, v trenutku mi je postalo jasno. Sedaj sem namreč videla tudi sledi avtomobilskih gum, ki se mi prej niso zdele pomembne. Nekdo se je torej pripeljal iz Konjic, se tukaj ustavil, stopil malo v gozd ( kdo ve zakaj ), prišel nazaj, sedel v avto in se odpeljal naprej proti koči pri Štepihu, ali morda še naprej. Kamen se mi je odvalil ob tem spoznanju. Ampak kljub temu sem si obljubila, da bom drugič vzela zraven vsaj psa.

MAJ 2000

Minili so tedni in Konjiška gora je ozelenela. Njeni vrhovi, ki sem jih gledala iz Kraberka, so me kar vabili, da jih malo raziščem. Snega ni bilo nikjer več videti, samo sveže mlado zelenje vsepovsod, kamor ti seže oko. In nobenega hrupa, le žvrgolenje ptičkov. To je življenje ! " Zeleno, ki te ljubim zeleno ! " je ugotovil že neki pesnik pred menoj in jaz sem istega mišljenja. Tokrat sem izbrala čisto drugo pot na Stolpnik. Cesta vas pripelje na vrh gore do Treh križev in potem si samo izbirate skoraj sprehajalne poti. Vleče vas levo proti Žički kartuziji, pa desno proti Kamni gori, malo stran je še Plešivec, pa Jelenov vrh in tam zadaj za temi vrhovi se skriva Stolpnik. Pri vsem tem se je prav težko odločiti, po kateri poti bi najprej krenili. " Jelenov vrh, Plešivec, Krnice, to mi je res še malce neznano, zato se bom držala ceste , " sem se odločila po temeljitem pregledu zemljevida. Pogled se mi je sprehajal med redkimi debelimi bukvami in se kar naenkrat ustavil tam spodaj. " Pa saj to je kot zeleno jezero " me je prešinila misel. Res je prav tako izgledalo. Majhna kotlina obkrožena z visokimi mogočnimi drevesi. Na dnu te kotline rastejo tesno, druga ob drugi nizke mlade bukve. Ko pogledate navzdol, se vidijo samo zeleni vrhovi, ki plapolajo v vetru kot valovi jezera. Če je bila kdajkoli v tej kotlini voda, se nikamor ni mogla izliti. Le na spodnjem robu je izgledalo kot lijak. Za tem lijakom, se začne skoraj navpična strmina, kakor da bi se nekoč res izlila voda. V hipu se mi je izoblikovala neka čisto nova teorija. Ali ne pravi legenda o konjiškem zmaju, da je ta živel v jezeru na vrhu gore. Prepričana sem, da je bilo tukaj tisto jezero. Zmaj je bil gotovo kakšen mali ugašajoči vulkan in to je vulkansko jezero. Vulkan tu na gori ? Ne, res še nisem slišala za to. Brskala sem po spominu, če smo se kaj učili v šoli, ampak se ne spomnim. Seveda poznamo večje vulkane, kot so Vezuv in Etna, ampak tu na Konjiški gori, ne, to pa še nisem slišala. Vendar sem prepričana, da kaj drugega ne more biti. Misli sem razpredala naprej, medtem ko sem se spustila na dno kotanje. Kar malo čaroben občutek je bil, kot bi res hodila po dnu izsušenega jezera. In nekje na sredini, je bila še globača in čisto na dnu en velik kamen. Iz spomina sem privlekla vse, kar sem prebrala v Legendah in pripovedih na konjiškem ( napisal g.Vinko Zdovc). Ja, točno! To je tisti kamen, ki ga je po drugi legendi zvalil na rjovečega zmaja velikan Hostnik s Pohorja. To bi lahko bilo resnično. Čisto mogoče je, da je kakšen močan pohorc (pravijo, da so bili včasih nekateri ljudje še večji in močnejši kot sedaj), zvalil kamen, vendar ne na zmaja, kot so takrat mislili, ampak na ugašajoči vulkan. Tale teorija, čeprav se mi je že dolgo nekako motala po glavi, je bila čisto brez znanstvene osnove in se bo marsikdo smejal, zato sem se čisto prevzeta, ne da bi šla še na Stolpnik, vrnila domov med knjige. Le kje naj najdem kaj uporabnega, sem se spraševala. Med množico knjig, se mi je zdelo, da ni nič, kar bi mi dalo primerne informacije o sestavi tal, o dogodkih, ki bi se povezovali s tem in ali je mogoče že kdaj, kdo, kje zapisal, da vsi tile zmajčki, ki so včasih strašili, ne morejo biti drugega, kot ugašajoči vulkančki. Sicer pa je to razvidno že iz barve. Zmaj naj bi bil zelen in je bruhal ogenj. Gora je zelena in če izbruhne vulkan, izgleda to kot ogenj. Prav vse se ujema z legendo. Če pogledate ta hrib iz doline, boste videli, da ima odsekan vrh, kot je značilno za vulkane. Viden je tudi tisti lijak, o katerem sem vam govorila. Obstaja še druga legenda v kateri je zmaja premagal vitez oz. sveti Jurij na belem konju. Najbrž ne gre za istega zmaja, ampak zmaja na drugem vrhu gore nad skalo.Ta nad gradom je najbrž začel bobneti in brbotati kasneje, kot tisti nad skalo, kajti legenda pravi, da se graščak prej za dogajanje ni zmenil, ampak šele takrat, ko je bila ogrožena tudi njegova hči. Legenda pravi tako : " Jezerski zmaj v svoji votlini ni miroval. Silovito je plaval po jezeru, da je vodovje pljuskalo do vrha votle gore in se izlivalo v številnih slapovih... ." Ujema se tudi opis v legendah, kako je bilo takrat, ko se je zmaj prikazal: "... Kadar je zmaj divjal, se je vsa gora tresla in po njej je strašno bobnelo in tulilo... ... ." Prav tako bi lahko opisali tudi vulkan pred izbruhom. In za vsem tem se skriva nekdo, ki je že takrat dobro poznal vse te naravne pojave, ter izkoriščal nevednost ljudi in to zelo kruto. Zahteval je da mu vsako leto na jurjevo pripeljejo v dar šest nedolžnih deklet, belo oblečenih devic. Časi se pravzaprav niso nič spremenili. Še vedno je mnogo naravnih pojavov in drugih dogodkov, ki si jih navaden človek ne zna pojasniti, pa se hitro najde kakšen " brihtnež", ki "napelje vodo na svoj mlin". Pred takšnim zavajanjem in izsiljevanjem nas v današnjem času res branijo razne ustanove, najboljša pa je vsekakor samoobramba. Seveda ne mislim pri tem na nobene borilne veščine, ampak mislim na okrepitev z znanjem in osveščenost. Ponovno poudarjam z znanjem, da ne bi kdo na hitro in napačno prebral z žganjem. Takšen, z znanjem okrepljen človek, se ne bo dal kar tako preslepiti in izsiljevati kakšnemu namišljenemu "zmaju". Med razmišljanjem sem našla doma na policah tudi knjigo Loče iz roda v rod, ki mi je dala nekaj informacij o sestavi tal. Sicer govori o loškem področju, ki pa je tudi v sklopu Konjiške gore. Na strani 15 piše tako : Hribi so sestavljeni iz triasnih apnencev in manjših vulkanskih tvorb (rogoličnih trahitov). No vidite. V tej knjigi sem našla tudi podatek, da je dobil hrib Zlodržek ime po tem, ker so nekoč govorili, da je tam živel sam zlodej (hudič). Glede na to, mi je postalo jasno, da je bil tudi na vrhu Zlodržka kakšen ugašajoči vulkanček, ki pa ga takratni ljudje niso imeli za zmaja, ampak za zlodeja. Sicer pa, ali ne poteka v tej smeri tudi žila s toplo vodo, potem je gotovo spodaj še nekaj vročega. Zanimiv je tudi podatek iz Legend in pripovedi na konjiškem (Skrivnostna skala in votlina), ki pravi, kako je neki kmet leta 1894 videl žareče iskre v votlini na Kamni gori. Ob vseh teh dogodkih se je vedno slišalo tudi bobnenje. Takšni ugašajoči vulkančki so bili najbrž v vsej tej konjiški verigi. V gori je prav gotovo še dosti zanimivih krajev, ki bi si jih bilo dobro ogledati. Njena sestava je med drugim tudi kraška (knjiga Konjiško-850 let pražupnije stran 12), tako, da lahko skriva mnoge podzemne poti. Ko boste hodili po gori, pa ne zganjajte hrupa, vendar ne zato, ker bi s tem prebudili kakšnega zmajčka, ampak zato, ker sem prepričana, da nam lovci v mislih sporočajo: " Ne preganjajte nam divjadi s Konjiške gore ! " Saj res, le kako bi vam drugače kdaj v prihodnosti skuhali okusen srnin golaž in druge dobrote iz divjačine tam v Koči pri Štepihu. Tako mimogrede vam moram povedati, da ti resni in strogi možje v zelenem, niso tako mrki kot izgledajo. Sicer še nisem nikogar srečala na svojih poteh, ampak sem na raznih prireditvah videla, da imajo pod trdno zunanjostjo, mehko srce. Tudi njim se orosi oko ob lepi slovenski pesmi. Po gori ne hodijo samo zato, da bi streljali divjačino, ampak tudi pomagajo nebogljenim mladičem. Ob prebiranju legend in hoji po Konjiški gori, se lahko tudi vam izoblikuje mnogo novih teorij. Vsako znanstveno področje hrani bogato zakladnico informacij, zato je zelo pomembna dobra povezava med njimi, tako da po nepotrebnem ne izgubljamo časa in odkrivamo, kar je nekdo že odkril. Če boste kdaj iskali zmaja, se vam prav lahko zgodi, da boste našli nekaj čisto drugega. Saj je tudi Krištof Kolumb želel odkriti, ali se da priti v Indijo, preko zahoda, namesto vzhoda (saj veste, svet je okrogel), pa je vmes odkril Ameriko. Z združenimi močmi, bi lahko tudi mi marsikaj odkrili. Prav na to sem mislila nekoč v svojem članku, ki sem ga objavila v Novicah 21.12.1995 pod naslovom:

Intelektualci združite znanje !

MOJE KORENINE

September 2000

Nekega lepega sončnega jutra sem se peljala po cesti proti Slovenskim Konjicam in se ozirala proti gori. Obnovljeni stolp na starem gradu, me je s svojo belino pritegnil kot magnet, tako da sem zavila kar navzgor. Čudovito ! Turistov še ni bilo tam. Stolp je drugače odprt za oglede, ker so v njem razstavni prostori. Tudi Planinsko društvo Slovenske Konjice ima svojo sobo v stolpu. Sprehodila sem se med ruševinami, ki skrivajo marsikatero skrivnost, od zaklada, do grajskih ječ, v katerih so umirali tlačani. Ne, ta del zgodovine mi ni bil nikoli preveč pri srcu. Graščaki so navadno grdo ravnali s svojimi podložniki in le redkokdaj se sliši, da je bil med njimi kakšen dober. Tako daleč v zgodovino se ta dan nisem imela namena spuščati. Prišla sem namreč samo zaradi svežega jutranjega zraka in lepega razgleda. Toliko časa nisem imela, da bi se ponovno povzpela na Stolpnik, ampak saj je razgled iz gradu tudi kar dober. Tam spodaj sem videla Konjice z okolico. Vsak košček zemlje mi je prebujal spomine, vsaka hiša v trgu, vsaka cesta po dolini, vsaka stezica v parkih. Vse to sem prehodila nekoč s svojimi nečaki. In že mi je lahen vetrič prebudil v spominu lepo pesem:

prijazne Konjice leže....(napisala Menih Marija, glasba Jure Zdovc st.).

Ta pesem vedno deluje prav božajoče, privabi mi solze v oči. Kadarkoli jo slišim, se spomnim Jureševe mame Lizike (tašče mojih dveh sester:Olge in Marije), ki je živela v stari šoli ob konjiški cerkvi. Pri nji sem večkrat preživljala počitnice. Prelepi spomini bodo ostali za vedno. Kar naenkrat se zavem, da pravzaprav gledam dol iz gradu na celo moje dosedanje življenje. V daljavi je moj rojstni kraj Mlače, pa Loče, kjer zdaj živim in cerkvica Sv.Duha, kjer so me krstili. Opazim tudi grad Pogled na Mlačah, ki ima čisto poseben čar. Iz maminega pripovedovanja vem, da vsaj tukaj niso živeli hudobni graščaki. Ta grad mi predstavlja tudi prvo srečanje z glasbeniki iz celega sveta, saj se verjetno še marsikdo spomni Loških prireditev, ki so potekale na grajskem dvorišču. Že se mi je pogled ustavil na Selskem vrhu, kjer so živeli očetovi starši. Malo proti levi se je zasvetila cerkvica na Jerneju. No in tu je že Prihova, kjer so živeli mamini starši. Torej imam s Konjiškega gradu, ne samo pogled na svoje dosedanje življenje, ampak tudi celoten pregled nad svojimi koreninami. Saj res, ko smo že pri mojih koreninah, izvedela sem, da se je začelo prebujati tudi planinsko društvo v Ločah. Po dvanajstih letih potepanja s Konjičani, se bom sedaj lahko pridružila tudi planincem iz Loč. Ko sem takole gledala v dolino, sem se spraševala, kje se pravzaprav počutim doma, med vsemi temi vasicami: ali na Mlačah, ali v Ločah, Konjicah, mogoče v Kraberku. Uh, težko vprašanje, vendar mi ni bilo potrebno kaj dosti premišljevati, ker se mi je odgovor ponudil kar sam v pesmi, ki mi je tisti trenutek prišla na misel:

V nebesih sem doma, iz tega ne sveta,... . ( Anton Martin Slomšek ). Ja, prav gotovo. Tudi meni se je vedno tako zdelo, čeprav se mogoče sliši domišljavo. Najbrž me ravno zaradi tega kar naprej vleče vedno višje in višje.

V nebesih je moj dom,

kjer vedno srečna bom,

čeprav si tja močno želim,

ta planet še ne zapustim.

Veliko je še treba narediti,

veselje in srečo razdeliti,

pregnati meglo in temo iz nas vseh,

privabit na ustnice blažen nasmeh.

Dragica Čakš - Karolina

Vsak komentar na pisanje g. Dragice Čakš- Karoline je dobrodošel na spodnji naslov.

E-MAIL: stefani@email.si

OPOMBA UREDNIKA

Originalni tekst ga. KAROLINE je napisan v WORD-u, je lepo oblikovan
ter opremljen z slikami. 


U.V.

 

UVOD
GLOBOKE MISLI Z VISOKIH PLANIN

V S E B I N A

1. UVOD

2. DA SE KORENIN ZAVEMO

3. VZPON NA OKREŠELJ

4. GOLTE - SMREKOVC - SLEME

5. PO KEKČEVIH POTEH

6. VELIKA PLANINA

7. KUM

8. OD SLOVENJ GRADCA DO ROGLE

9. IZ TRENTE DO BOHINJA

10.GORJANCI

11.KONJIŠKA GORA

12.MOJE KORENINE

NAZAJ